Bernd & Hilla Becher
Bernd in Hilla Becher sta začela sodelovati leta 1959, kmalu zatem, ko sta se srečala na Akademiji za umetnost v Düsseldorfu. Pri svojem, še vedno aktivnem, fotografskem delu sta se že od samega začetka osredotočala na industrijsko arhitekturo. Že takrat sta za svoje fotografije določila posebne parametre, ki veljajo še danes. Tako na svojih izključno črno-belih fotografijah motiv skoraj vedno upodobita preprosto, od spredaj, s ponavadi izredno nizkim obzorjem ter s homogeno in nedramatično svetlobo, saj raje fotografirata v oblačnem vremenu. Zaradi relativno dolgega osvetljevanja njune fotografije praviloma ne vsebujejo človeških podob.
Različni posnetki vodnih stolpov, plavžev, hladilnih stolpov in podobnih stavb so pogosto razvrščeni tipološko, z jasno vidnimi tipičnimi značilnostmi in variacijami določenega tipa stavbe. En tableau tako ponavadi vsebuje devet podob določenega tipa, lahko pa jih vsebuje tudi do trideset. Obstaja še obširna zbirka samostojnih podob, ki so ponavadi večje kot tiste, ki tvorijo tipologijo.
Njuni projekti nikoli niso bili vezani zgolj na Nemčijo. Razpadajočo se industrijsko arhitekturo sta fotografirala tudi na dolgih potovanjih po Evropi in Združenih državah Amerike.
Od leta 1969, ko je izšla njuna prva publikacija z naslovom Anonyme Skulpturen: Eine Typologie technischer Bauten (Anonimne skulpture: tipologija tehnoloških stavb), se njuno delo vedno znova povezuje s konceptualno umetnostjo. Zaradi logične doslednosti, periodične narave in visoke stopnje abstraktnosti, ki je značilna za njun fotografski koncept, takšne primerjave niso popolnoma zgrešene, čeprav sta sama večkrat poudarila, da svoje delo zavestno povezujeta s tradicijo dokumentarne fotografije, še posebej z gibanjem Nova stvarnost. Fotografska dela Becherjevih, tako kot dela Augusta Sanderja in Karla Blossfeldta, nedvomno pričajo o tem, da lahko fotografija ustrezno upodablja resničnost in prispeva k objektivnemu poznavanju predmetov, ki so upodobljeni skorajda po načelu znanstvene sistematizacije.
Celo več kot to, njune fotografije imajo neprecenljivo vrednost tudi v smislu ohranjanja dediščine, saj je v primeru nekaterih tipov stavb mogoč dostop do skoraj popolne zbirke fotografskih dokumentov, s pomočjo katerih se lahko rekonstruira tako zgodovina kot razvoj posameznih stavb.
Ker sta bila Becherjeva pri svojem delu že od samega začetka mednarodno usmerjena, njune fotografije omogočajo vpogled tudi v določene regionalne posebnosti pri oblikovanju industrijskih zgradb. Primerjava njunih fotografij razkriva, da znani izraz "oblika sledi funkciji", tudi pri oblikovanju funkcionalne arhitekture le deloma drži. Kajti četudi francoski vodni stolp služi istemu namenu kot ameriški, je na videz popolnoma drugačen.
Poleg umetniškega dela sta bila Becherjeva tudi izredno uspešna učitelja. Bernd Becher je bil leta 1976 imenovan za profesorja fotografije na Akademiji za umetnost v Düsseldorfu. V svoji več kot dvajsetletni učiteljski karieri je predaval tudi nekaterim najpomembnejšim nemškim umetnostnim fotografom, zaradi česar je "Becherjeva šola" postala izredno spoštovana. Andreas Gursky, Candida Höfer, Thomas Ruff in Thomas Struth so le nekateri izmed njunih bivših študentov.
Daniel Marzona
