22. november - 18. december 2010
Cveto Marsič. Umazane roke, čisto srce
Ni avtorja, ki bi imel svojo deželo raje in bi bil bližje svojim koreninam z mislimi, ki so neprestano osredotočene na sečoveljske soline.
A Cveto Marsič je hkrati nomad. Njegove globoke stopinje, sledi njegovih čevljev (vedno umazanih od blata) so vidne v zemlji polovice Evrope: Berlin, Sevilla, Torino, Madrid, Lizbona. In zdaj v Grajalu, v deželi okrastih in rjavih odtenkov. K vsemu temu ga je nezavedno vzpodbudila želja po iskanju znanja in človečnosti, po govorjenju drugih jezikov, dokler ne postanejo tvoji, po vzgoji otrok v duhu spoštovanja raznolikosti, po kraji skrivnosti luči v Andaluziji tik zatem, ko je na platno uspel prenesti bežne sence berlinskega popoldneva v pritajenem soju, kot ga slikarju lahko nudi le mesto na severu.
Od Torina naprej je njegovo delo s snovjo, grobo prstjo pomešano z barvo, postalo orodje, s katerim je spremljal faze svojega potovanja: od celinskega dela do atlantske obale. Njegove roke so obširno kopale, da so lahko na platno, ki je hkrati dolga pripoved o potovanju, prenesle delce prsti, ki je še živa, prašne delce iz zraka, skorajda neslišne zvoke, ki jih je brez antene nemirne duše težko zaznati. Ta postopek zbiranja podatkov skratka postane njegov obsežen dnevnik. Iz dneva v dan. Odprt vsemu. Nujen. Nujen, če se noče vrniti praznih rok na mesta, ki jih je zapustil. Da bi ponovno videl soline, pravo bistvo njegovega projekta, potolažen z vizijo, ki postaja vedno močnejša.
Cveto je pred kratkim zapustil Portugalsko. Ko je enkrat zaključil z gradnjo zidov hiše, zanj ni bilo več smiselno, da bi tam še živel. In njegova družina je podedovala ta njegov ciganski ritem, njegovo pozitivno stanje nemirnosti in zvedavosti, ki ga potrebuje za prečesavanje znanja in vrlin. Novo streho si je sedaj zgradil pod nebom španskega podeželja, kjer je sonce poleti neizprosno. Grajal je postal novo Gnezdo.
Avtorjeva najnovejša velika dela na platnu so dokaz novih geografskih sprememb. Toda Grajal se zdi bolj domač, če ga primerjamo z drugimi prehodnimi kraji. In to predvsem zato, ker je nekdo imel enkratno idejo in Cvetu v sečoveljskih solinah omogočil atelje. Zdaj se zdi, kot da se Španija, dežela Paule, njegove ljubljene in neutrudne žene, in Slovenija dotikata in druga drugi dajeta občutek skorajšnjega končnega doma.
Tukaj je, dežela korenin, kjer so ga surovi delci solin kot po čarovniji spet združili. In Cveto, ki je vedno mislil nanje, bo zdaj moral s svojimi blatnimi rokami in čistim srcem dati vse od sebe.
Alessandro Rosada
