12. februar – 13. marec 2009
Mušičeve poslednje lastne podobe
»Vedno sem delal in ustvarjal v samoti, sam zase,« je zapisal Zoran Mušič. Vendar samota, o kateri govori umetnik, ni bila nikoli tako oglušujoča, malone strašljiva kot v zadnjih, najintimnejših pogovorih s samim seboj. Atelje, ki ga včasih označuje le slikarsko stojalo in v katerem se mu občasno pridruži edini model, žena Ida, ki je tudi sama slikarka in njegova spremljevalka od mladih dni, predstavlja do kraja zreducirano prizorišče. Tako si tišina, samota in monokromnost podajajo roke. V tem asketskem vzdušju so tudi barve odveč. V megličasto vzdušje sivomodrih in okrastih odtenkov sta postavljeni figuri, ki sta včasih združeni včasih daleč vsakasebi, vsaka ob svojem robu namišljenega ateljejskega prostora. Lebdenje, breztežnost, odmaknjenost iz resničnega sveta spreminjajo upodobljene figure v oddaljene mentalne slike.
Mušičev avtoportret že zdavnaj ni več klasična zrcalna slika, ki si prizadeva za vsako ceno ohraniti zvesto podobo ter ujeti značilno in takoj prepoznavno slikarjevo fiziognomijo. Odsotnost vsakršnega izgubljanja v nadrobnostih in učinek skrajne poenostavitve nas privedeta do groteskne maske, ki bi jo lahko primerjali celo s kako od srhljivih glav iz cikla Nismo poslednji. Tudi Idini portreti so se do skrajnosti odmaknili od tistih zgodnjih, skrbno izrisanih in pogosto dekorativnih glav, ki so se približevale fajumskim, strogo en face postavljenim upodobitvam s široko razprtimi očmi. Samo bujna pričeska z rdečkastim odbleskom je ostanek koloristične igrivosti, izrisani detajli pa so namenjeni le rokam in kdaj pa kdaj konturam ohlapnih oblačil.
Kot privid stopa pred nas umetnikova pokončna celopostavna podoba. Monolitna figura, odeta v preprosto haljo, se lušči iz osenčenih obrisov, vse drugo je nedotaknjena in neomadeževana površina platna; praznina, v katero se lahko naseli kontemplacija. Potem se umetnik razgali še fizično in upodobi v seriji aktov v najrazličnejših pozah, ki jih oživlja z minimalno risbo in rahlimi barvnimi obrisi, ki oklepajo sključeno starčevsko telo. V tej ekspresivni seriji nenavadnih avtoportretov je najizraziteje podčrtana erozivna moč minevanja in z njo se umetnik znova približa svojemu najpopularnejšemu ciklusu Nismo poslednji. Marsikdo je pri teh aktih nehote pomislil na Mušiču vedno ljubega Pierra Bonnarda, enega redkih slikarjev, ki si je upal razkriti svojo lastno pretresljivo starčevsko goloto.
Mušičeva eksistenčna nuja, da bi podobe, ki mu nenehno rojijo po glavi, spreminjal v slike, ne usahne vse do pozne starosti. »Gledam platno, ki je prazno, prikazuje se mi podoba in poskušam jo prenesti nanj. Še preden začnem slikati, je, seveda, ta podoba že v meni, skorajda na platnu.«
Kot da se je sklenil krog od prvega srečanja mladega Mušiča z Goyo v madridskem Pradu daljnega leta 1935. Velikega Španca je na starost pahnila v osamo gluhota. Mušiču je opešal vid. Oba sta okusila najtemnejšo, najbolj grobo in nasilno plat nedoumljive človekove narave – strašljive posledice Desastres de la Guerra, ki jih je človek sam zagrešil. Mušič se je v mladostnem dnevniškem zapisu občudujoče poklonil črnim slikam ostarelega velikana iz Quinte del Sordo z naslednjimi besedami: »S par potezami, ki se zde le nedoločene lise, je ustvaril življenje, krče in maske bednih, žrtve in njih mučitelje in kaos v gibanju mas. Vse to je opisal s toliko slikarske lepote, da ni ostalo samo pri pusti vsebini, temveč je iluzijo življenja na platnu spojil z visoko slikarsko kvaliteto.
Breda Ilich Klančnik
