31. maj - 23. julij 2010
Umetnik v ateljeju
Ko sem Tonyja Cragga obiskala v Wuppertalu, me je najprej presenetila lokacija njegovega novega ateljeja na robu poslovne cone z visokimi steklenimi zidovi, ki so gledali na bujno zeleno nemško pokrajino. Zunanji svet stopa v njegov atelje.
V pisarni, opremljeni s predalčniki za dokumente, in polni miz, stolov in polic, mrgoli kiparskih kosov. Od tod in tam kukajo zloženi in ponekod za silo zmašeni deli mavčnih odlitkov glav in zviti kosi lesa; nekateri čakajoč, da postanejo kaj več, drugi odloženi kot opuščene zamisli. Nekaj del je dokončanih in ta čakajo, kot bi jih umetnik še vedno uporabljal za kontemplativno izhodišče o nečem, kar se mu podi po glavi.
Više so večje police in na višini od štiri do šest metrov stojijo starejša dela in počivajo, kot to po navadi vidimo v kleteh umetnikovih ateljejev, skladiščih nekoč uporabljenih in nato opuščenih zamisli. Nad sabo tako zagledamo tridimenzionalne zamisli, ki jih je umetnik prvič utelesil v stiroporu, mavcu ali lesu in jih nato odlil ali dodelal v drugem materialu. Zremo v zalogo preteklih del. Nekatere poznam iz prve roke, saj s Tonyjem Craggom sodelujem in ga obiskujem že več kot petnajst let.
V sobi začutiš dialog, ki se skoraj vsak dan odvrti v umetnikovih mislih, med figurativno in nefigurativno naravo sveta, ki ga obdaja; ko tavaš skozi labirint večjih in manjših kosov, te prevzame napetost. Ta dialog pa se prelije iz pisarne, kjer se umetnik občasno ukvarja z vizualnimi idejami, v hodnik, od koder kolonije manjših in večjih del vabijo v večje prostore ateljeja, kjer pomočniki žagajo orjaške kose stiropora, pilijo les in brusijo stekleno volno.
Zrak je prepojen s prahom in vonjem topil. Pomočniki so v zaščitnih enodelnih oblekah, na obrazih imajo maske, v rokah veliko obdelovalno orodje. Zvok je glasen in rezek. Vzdušje je nepozabno. Za hip se ti zazdi, da si v tovarni, dokler pobliže ne pogledaš, kako režejo in oblikujejo lesene plasti ter jih zlagajo eno na drugo; kot bi narezal salamo in jo nato poskušal spet sestaviti, le da bi pri tem zamaknil sredinske rezine.
Hecno je videti, kako nastaja struktura vseh teh oblik. Nepredvidljiva narava Craggovega pogleda spremlja vsak korak izdelovanja skulptur. Kot opazovalec si lahko kaj hitro umišljaš, da si uganil način, a te umetnikovo spontano in vendar namerno iskanje idealizirane forme postavi na laž. V igrivosti je logika, ki jo je Cragg razvil z desetletji eksperimentiranja.
Kipi
Strela
Nerjavno jeklo je material, ki bega oko. Ko opazujemo visoko zloščeno površino stebra, vidimo odsev zunanjega sveta, a ko steber obidemo, se zazdi, kot bi zabrisal sam sebe. Cragg že leta eksperimentira s slokimi formami, vertikalnimi linijami, ki se navidez dvigujejo iz tal kot dim in sproti zabrisujejo svojo sled. Visoko pokončno in zvito telo v prostoru deluje kot nekakšen stenografski zapis ali kaligrafski znak. Kot nobeno Craggovo delo tudi Strela nima sprednje strani. Tako obstaja v tridimenzionalnem svetu, vendar v takem, ki presega naše dojemanje prostora. Na eni strani vidimo nekakšne raztegnjene vdolbine: gre morda za preoblikovane obrazne poteze? Korak v stran razkrije, da se stapljajo v novo ustnico ali nos ali vrtinčasta abstraktna polja, skozi katera prehajajo v nove oblike. Abstraktna gmota prereže prostor in, kot napeljuje naslov, res vidimo nazobčano strelo, ki se zajeda v tla, a je hkrati videti, kot bi jo neznana sila za glavo vlekla kvišku skoraj kot breztežen stolpič aluminijaste folije. Občutek fluidnosti tega že po naravi težkega in statičnega materiala je izjemen. Cragg kot umetnik učinkovito zakrije naravno težo materialov, ki jih uporablja. Njegova masivna skulptura je videti, kot bi lebdela ali celo poplesavala v prostoru.
Ujet v snu
Zelo malo današnjih umetnikov se lahko v bronu kosa s Tonyjem Craggom. Umetnika prevzame zgodovinska pristnost te starodavne zlitine, a vendar jo uporablja kot nekakšno tanko kožo, ki obdaja votlo notranjost. V ateljeju lahko vidimo nastanek dela iz velikanskih stiropornih kock, na katere izrišejo oblike in jih previdno in skrbno oblikujejo, kot bi zarezovali vzorce v milo. Delo z vodoravnimi gubami, ki polzijo navzdol, a kljub temu držijo lastno težo, izkazuje značilno raztegovanje forme iz središča navzven, podobno kot pri mešenju testa; ko se že zazdi, da bo gmoto treba pregnesti, se čas ustavi in lik otrdi. Orjaško valjasto telo, ki spominja na nosoroga ali povodnega konja, je enakomerno uravnoteženo na samo treh nogah. Le kako? Robovi so razgibani z gubami, ki kot da tečejo vzdolž skulpture in se na vsakem koncu združijo. In prav na koncu se nam zazdi, da spet uzremo bežen obris obraza, kot bi se umetnik med premišljevanjem o figurativni skulpturi izgubil in bi se oblike združile. Delo opozarja, da čas teče, ko se sprehajamo od ene strani do druge. posedajoči se robovi spominjajo na stopljeno čokolado ali kožne gube psov, kot je šar pej. Obrisi so prijetni, razkošni in zapeljivi. Bronasti kip je od daleč videti kot čokoladna gmota, v katero bi hotel zakopati dlan in izvleči polno pest stopljene čokolade, a v resnici je večen, ujet v trenutku, statičen, negiben in neizmerno težak. Toda umetnik je iz njega naredil privid; občutek gibanja je izjemen, če ga le bežno ošvrkneš s pogledom, si skoraj prepričan, da se je premaknil – za korak naprej ali nazaj. Morda pa so te le ujeli med sanjami.
Še brez naslova (Beli kamen)
Cragg že dolga leta uporablja kamen. V zgodnjih delih je pogosto zlagal ploščam podobne kose v visoke in navidez majave poševne toteme. Po toliko letih je njegovo zanimanje za navidez majave figure še vedno prisotno, toda način, kako jih izdeluje, je postal elegantnejši, poznavalski in manj nevaren. Beli kamen je stolp umirjenih, skoraj klasičnih oblin in ploskev, ki neprisiljeno stojijo v ravnotežju, kot bi bile tako zložene že od vekomaj. Zaokrožen vrh je videti kot nekakšno pokrivalo sestavljene figure, ki spominja na snežaka, ki lahkotno in skladno stoji v prostoru. Teža je znova drugotnega pomena; v ospredju je igrivost zaokroženih linij. Zdi se skoraj, kot bi kip hotel zapeti. Njegovo težišče je nekje globoko znotraj kot v hrbtenici, medtem ko njegovi poigravajoči se boki, kolena, trebuh, ramena in glava napeljujejo na misel, da opazujemo michelinčka iz avtomobilskih gum ali figurico iz krušnega testa, ki jo oblikujejo otroci, ko se učijo peči. Čutiti je, kot bi se hlad marmorja prelil v kak toplejši material, in vendar je pred nami samo kamen. Za prešerno držo in živahnim značajem pa ostaja občutek umirjenosti in zaupanja, kot pri dobrem prijatelju.
Izločki
V najstarejšem od štirih razstavljenih kipov zasledimo nekaj nenavadnega humorja, ki ga je Cragg uporabil pri ustvarjanju številnih svojih likov in abstraktnih oblik. Druga na drugo naložene, a uravnotežene oblike nakazujejo vrtinčasto formo, medtem ko nadnaravna velikost poudarja teatralnost dela. Kup samostojnih oblik, kot so stožec, valj, krilo in zaobljene plošče na vrhu, deluje precej nenavadno. Igralne kocke, nadvse preprost gradbeni material, ustvarjajo vzorčasto kožo, ki orisuje notranjost. Podobno kot v njegovih poznejših bronastih delih, kot je na primer Ujet med sanjami, zunanjost zaobjema notranjost; kiparska forma je ustvarjena le s površino, ki je ločena od forme. Uporaba kock je duhovita, saj vemo, da so sicer namenjene igri in ne kiparjenju. Zato postanemo in premislimo o razmerju med umetnimi materiali in naravnimi oblikami. Cragg nagovarja gledalca, naj odmisli siceršnjo vlogo kock in mu slepo sledi v drugi svet, kjer je kipar tisti, ki je – ne pozabimo – ustvarjal zgodnja dela iz najdenih predmetov. Tudi tu začutimo spontane odločitve umetnika, ki si izbere gradivo iz vsakdanjega sveta in ga uporabi za nekaj novega. Nenavadna in nepričakovana novost dela je njegova nevidna življenjska sapa, zaradi katere se nam vedno znova zazdi, da bo kip zdaj zdaj zaplesal po prostoru.
Dela na papirju
Tony Cragg od vsega začetka ustvarja tudi risbe, akvarele in grafike. O kipih, novih zamislih in oblikah najraje premišljuje v samoti prepolnega ateljeja ob velikih kiparskih delavnicah, v zgornjem nadstropju antropozofske vile v kiparskem parku Skulpturenpark v mestecu Waldfrieden ali med dolgimi oddihi v podeželskem ateljeju na švedski obali.
Ko sem o Craggu pred kratkim govorila z Richardom Deaconom, sem izvedela, da je velik ljubitelj poezije in da ima v svoji knjižnici številne prve izdaje največjih angleško govorečih pesnikov. Posvetilo se mi je: če bi Tony Cragg kdaj pomislil, da bi ustvarjal poezijo, bi se to še najbolje odrazilo v njegovih delih na papirju.
Dvanajst razstavljenih del priča o ustvarjanju v samotni intimi peresa in papirja. Ali svinčnika. Ali akvarela s čopičem, ki izrisuje poteze uma. Prve tri risbe razkrijejo temen obris kiparskih oblik, zapolnjenih s prepletenimi čačkami. Ponekod vidimo pike, ki nakazujejo drugačno površinsko obdelavo brona, ki si jo zamišlja s svinčnikom. Tri risbe so dokončne zamisli z dokončno določenim negotovim pozibavanjem ali pokončno držo. Tri risbe so kiparske risbe. Umetnikovi drugi eksperimenti s predmeti v prostoru so ujeti v akvarelih. Rumeno-siva akvarela, zaobljeni obliki z modrimi črtami, prikazujeta ideji, medtem ko tihožitji s popackanimi posodami, vrči in skodelicami izražata drugačen vidik umetnikovega zanimanja za predmete v prostoru, ki pa se tudi približa klasični študiji.
Toda ko se prelevi v poeta pokrajine ob pogledu na polja, polna senenih kopic, ali prostrane švedske gozdove iz svojega ateljeja, v njegovem delu opazimo še eno posebnost. Samo z dvema potezama – kot v binarnem sistemu, kjer sta 0 in 1 vse, kipar gradi svojo lastno vizijo. Drevesna debla, gozdna tla ... celotno pokrajino stenografira na sebi lasten način. In prav tu spoznamo njegovo izjemno osredotočenost, njegovo željo po drugačnem pogledu in njegov oseben pristop. To je zaseben notranji svet in tista poetika, bi lahko rekli, ki se dokončno razgali v njegovih monumentalnih skulpturah.
Jill Silverman
